Še vedno na veliko integriram vse, kar se je dogajalo na otoku Big Island na Havajih in podoživljam trenutke v tem raju na zemlji.
Včasih me na potovanju navdihne pokrajina, drugič me impresionirajo ljudje in utrip, ki ga lokacija oddaja . Vedno pa pridem domov bogatejša in nikoli več ista. Zato pa potovanja tudi obožujem. Ko na potovanju srečam še kakšno osebo, od katere se lahko kaj naučim, pa je to kot češnjica na torti.
Tokrat sem jo srečala na naših plavanjih z delfini. Jan Salerno, naša vodička na srečanjih z delfini, umetnica, reševalka kitov in še veliko tega. Ostalega si niti zapomnila nisem, kaj vse je v življenju že počela. Že ob prvem srečanju pa zame delfinka in morska deklica obenem. Takoj sem pri njej dobila nek občutek nadnaravnosti, a nisem vedela, kam ga naj dam..
Imela sem to srečo, da sem lahko bližnje srečanje z delfini v oceanu doživela kar trikrat. Pa še bi, saj se teh občutkov kar ne naveličaš, ker so vsakič drugačni. Moje prvo srečanje z delfini je bilo sicer malo nenavadno.
Bilo jih je veliko, bili so razigrani, se vrteli in skakali okoli mene, me gledali iz oči v oči čisto od blizu, mene pa je prevevalo: »Saj to ni nič takega, da se to dogaja, to je čisto običajno in normalno…«. Vprašala sem se, zakaj tako čutim in dobila zanimiv odgovor. Tudi o sebi imaš tako mnenje, da je vse normalno, kar dosežeš, vse prepreke, ki si jih do sedaj presegla, vse kar znaš, vse kar daš, vse, kar počneš, je normalno in nič takega. Potem pa sem se vprašala še, če lahko verjamem tem mislim?
Ko sem kasneje poslušala ostale udeleženke, ki so povedale, kaj so doživele, sem dobila potrditev, da je vse to daleč od »nič posebnega« in »čisto normalno«… Marsikdo se sooča s strahom pred odprtim oceanom. Če nisi odprt, delfini k tebi niti ne pridejo in še veliko tega. Mhmm, zanimivo….
Edina posebna stvar, ki se mi je ob prvem plavanju vtisnila v spomin, so bile oči enega delfina, ki me je spremljal in s katerim sva se gledala iz oči v oči kar nekaj časa. In ko sem prišla nazaj na čoln ter se spogledala z Jan, sem videla iste oči in njo kot to delfinko… Takrat nisem vedela, kaj sploh bi s temi občutki in ali naj o tem sploh spregovorim na glas.. Kasneje se moji občutki o Jan niso spremenili…
Drugo srečanje z delfini je bilo popolnoma drugačno, kot prvo. Šli smo na sever, bolj na samo, pihal je veter, valovi so bili večji, občutki pa takrat čisto drugačni, kot prvič... Za razliko od prvič so nam podarili takšno srečanje, kot da bi bilo pripravljeno samo za nas...
Glasno so komunicirali med sabo, pa tudi z nami. Plavali so mimo, se vrnili, zdelo se je, kot da samo zaradi nas, nas sprejeli v svojo sredino. In plavale smo z njimi kot del te družine. Ob tem sem čutila izjemen občutek pripadnosti in enosti z njimi. Občudovala sem jih, koliko ljubezni so izražali.. Velik delfin, ki je mirno plaval ob meni, pod mano dva, ki se objemata, zatem cela družinica z razigranimi otročki... Vidim, da teh občutkov pravzaprav sploh ne znam dovolj nazorno ubesedit.. :)
In tretje srečanje je bilo spet popolnoma drugačno. Delfini so bili tako mirni, pravzaprav spokojni. Čutila sem posebno polje okrog njih, ki je oddajalo harmonijo in zdravilne vibracije na vse okoli nas in še širše... Kakšno čudovito darilo je bilo to…
KAKŠNIM MISLIM PA TI VERJAMEŠ?
Deliti želim še eno čudovito zgodbo, ki sem jo slišala na srečanju z delfini. Moški, ki se sicer pripravlja na večjo življenjsko spremembo, je ponoči v sanjah opazoval množico japonskih turistov v morju, ko se je naenkrat od nekod prikazal morski pes.
Opozoril je ljudi na to in naj pridejo na ladjo, a ga nihče ni upošteval. S strahom je opazoval, kaj se bo zgodilo. In kaj se je zgodilo?
Morski pes je mirno zaplaval skozi množico, odplaval naprej in na drugi strani izginil.
Ko je drugi dan to zgodbo pripovedoval svoji partnerki, ga je ta vprašala: »Kaj pa te sanje tebi pomenijo«?
Povedal ji je: »Zaupaj, da se bo zgodilo nekaj dobrega, ne nekaj slabega… Ko se ti približuje nekaj neznanega ali »nevarnega«, ne verjemi najprej to, da se bo zgodilo nekaj slabega. Verjemi v dobro in jadraj na valovih življenja. Glej na življenje lahkotno, radostno in zabavno. Ocean je moker, zato ne skrbi, da se boš zmočil, saj se boš kasneje lahko posušil.. Škoda bi bilo ne uživati v morskih radostih z mislijo, da se lahko zmočiš in zato raje niti ne poskusiš«.
Ta zgodbica še kako drži, a zanimivo, da vedno znova pozabimo na to in veliko lažje gledamo na stvari iz negativne perspektive ter s strahom in z mislimi, kaj vse bi lahko šlo narobe… Zato je dobro, da vsakič, ko se zalotim, da razmišljam negativno, tudi preverim ali lahko tej misli verjamem ali je možno o tem razmišljati tudi kako drugače?
Tudi delfini so pripomogli, da so bili Hawaii moje najboljše potovanje do sedaj. Želiš tudi ti tja? Tudi letos se lahko pridružiš skupini s Tamaro Belšak - jo zelo priporočam. Več informacij lahko najdeš TUKAJ.
ALOHA, ostani z mano še v nadaljevanjih, ki sledijo.. :)
P.s.: Kakšnim mislim pa ti verjameš?
Si želiš to leto novega načina razmišljanja, odstranjenih blokad, ki te držijo nazaj, brez notranjih napetosti in fizičnih bolečin? Potem te vabim, da preveriš, kaj ponuja SOS transformacijski intenziv in se prijaviš na uvodni razgovor, ki te ne stane nič, prinese pa ti lahko ogromno.